Elan Vitalis - Ujemi Svojo Zvezdo

ZAKAJ SE POROČITI?

Poroka je svečan civilni ali /in cerkveni obred, ko ženska in moški skleneta zakonsko zvezo in postaneta mož in žena. Partnerja poveže v skupnost – postaneta svoja družina. Včasih je bila poroka pričakovani dogodek v življenju moškega in ženske, ločitev je bilo malo. V zadnjih desetletjih pa je zaznati močan upad števila porok, partnerja se za poroko v povprečju odločata kasneje, velikokrat ko že imata otroke, na drugi strani pa opažamo porast zunajzakonskih skupnosti ter ločitev. Nekateri izmed razlogov za tovrstni trend so manjša vpetost v bližnje okolje in tradicijo, podaljševanje časa izobraževanja, kasnejši vstop na delovno mesto ter posledično kasnejša finančna neodvisnost, naraščajoče število ločitev v družini in okolici. Obred poroke je izgubil na pomenu, saj mnogo ljudi ne verjame več, da je možno kvalitetno partnerstvo z nekom celo življenje. Mnogo ljudem poroka predstavlja le papir, nepotreben finančni zalogaj ter napor zaradi zahtevne organizacije dogodka. Dodatno oviro lahko pri tem predstavlja tudi pomanjanje denarja, recesija, nestabilne razmere na trgu dela, različne predstave partnerjev o poroki, nerazumevanje med njunima družinama ali ločenima staršema, nesprejemanje ženina s strani družine. Večkrat pa je neodločanje za poroko tudi znak nepopolne diferenciacije od staršev, ki otroke preveč navezujejo nase ali pa znak strahu pred dokončnimi odločitvami in občutkom izgube svobode. Ljudje se zaradi velike izbire ali slabih vzgledov v okolici težko odločijo za celo življenje z enim partnerjem.

Veliko deklet si kljub temu že od malega želi, se veseli ter sanja o tem dogodku, ki pa je kljub vsemu velika prelomnica, na katero se je potrebno psihično pripraviti. Read the rest of this entry »

Zavist, poročila in trači onemogočajo osebno srečo

Okrog nas se dogajajo nesreče, smrti, naravne katastrofe. Seveda se dogaja tudi veliko lepega, vendar ker je osnovno načelo novinarstva napihniti vsako nesrečo v senzacionalno novico, posledično hitro dobimo katastrofo “globalnih razsežnosti”. Kdor torej vsak dan gleda tovrstne negativne informacije- le to postane njegova realnost, tako se oblikuje njegov pogled na svet. Ce o teh katastrofah in tezki ekonomski situaciji debatira s svojimi prijatelji in v sluzbi, potem postane to njegov cel svet in ta svet je poln tezav in problemov. Saj jih imajo vsi, saj je recesija… Zakaj torej na nekatere recesija ne vpliva in v recesiji celo napredujejo?

Poznate tisto pravljico o zabah,ki so plezale na drevo? Vecina jih je hitro obupala, saj so se spodaj zbrale zabe,ki so vpile, da zabe niso za plezanje in da jim ne bo uspelo. Zacuda je eni zabi uspelo priti na vrh in vsi so se cudili kako to. Nazadnje so ugotovili, da je ta zaba gluha in tako ni mogla slisat vseh negativnih komentarjev, je poslusala le sebe in verjela vase.
Poznam veliko ljudi, ki so prenehali gledati porocila, nekateri celo sploh nimajo televizije, in to v casu, ko vsi kupujejo najvecje in najboljse tv-je in druge elektronske igrace. Tudi sama ne spremljam vec porocil, temvec le preberem izbrane teme, ki me zanimajo in ki niso “katastrofalno napihnjene”.

Kako je to s traci? Zakaj nas traci tako fascinirajo? Spremljamo zivljenja ljudi, ki imajo vec, kot mi, njihove ljubezenske prigode, nezgodne dogodke, prelomnice, tudi neresnicne,izmisljene zgodbice o njih. Zakaj? Nas fascinirajo, jih obcudujemo, smo jim zavistni, si zelimo imeti tako zivljenje, cakamo, da se tudi njim zgodi kaj slabega in se nam potrdi nase prepricanje, da tudi bogatim in slavnim ni z rozcami postlano? Najbrz ima vsak svoje razloge, a primerjave z drugimi nam dolgorocno bolj skodijo kot ne, ker se bolj osrecotocamo na druge, kot na svoje zivljenje, se primerjamo.

Edinstveni smo. Nihce nima tocno takih sposobnosti, potencialov, osebnosti. Ozrimo se vase in prenehajmo tekmovati z drugimi. Najdimo svoje talente, jih razvijajmo, drznimo si biti sami svoji. Svet nas potrebuje tocno take, kot smo in ne potrebuje se ene kopije nekoga drugega. Vsak ima svoje poslanstvo, zaupajmo vase.

Merilo uspešnosti

Gremo čez življenje, eni z boljšimi preddispozicijami, kot drugi, “življenje so stopnice” sem slišala v eni pesmi. Rojstvo, šola, služba, ljubezen, poroka, otroci, hiša, …nazaj ne moreš… in komentar radijske voditeljice? “višje, kot greš, bolj si zadihan”

Resno. Kaj je merilo naše uspešnosti? Nas bo sodil Bog? Ali bo naša vest naš največji sodnik, kot piše v Tibetantski knjigi smrti? Čeprav nisem pripadnica vzhodnjaške religije, verjamem bolj slednjemu- vsaj kar se tiče na Zemlji, po smrti bomo pa videli. Verjamem, da smo sedaj (skupaj s ponotranjenimi pričakovanji okolice seveda) sami sebi največji sodniki. In resnično si svoj pekel ali nebesa ustvarjamo na Zemlji sami, s svojimi mislimi, obsodbami, samohvalami, samozadovoljstvom ali nezadovoljstvom. Seveda ima pri tem veliko opraviti tudi način na katerega so nas vzgojili. Read the rest of this entry »

Trma pri otroku

V naši naravi je, da preizkušamo meje. Poleg tega otrok na svet prinese potrebo po radovednosti in preizkušanju različnih stvari ter s tem tudi naših meja. Strokovnjaki pravijo, da je prvo obdobje trme nekje pri 2., 3. letu, vendar kar nekaj staršev opaža pojav trme, preizkušanja meja pri malčku že veliko prej, praktično že pri dojenčku. Od nas in naših odzivov pa je največ odvisno to, v kakšnega človeka bo otrok odrasel in veliko manj od njegovega temperamenta, čeprav bi morda mislili, da je slednje, ker je v veliki meri prirojeno, najbolj pomembno.

Torej, imate malčka, ki mu rečete večkrat odločen NE, pa otrok nalašč počne ravno to. Zakaj? Ko je otrok odkril novo dejavnost, ki “slučajno” ni vam po godu, mu je zanimivo opazovati vašo reakcijo, ki ni kot ponavadi SUPER, BRAVO, ampak se npr. namrščite, zmajujete z glavo, govorite trdo, odločno. Otrok vas opazuje in se uči.

Najboljše v takih primerih je mirno a odločno velikokrat odvrniti NE (ko je otrok star več kot leto in pol in že razume, pa se naj mu tudi razloži zakaj ne). Če to ne pomaga, pa se mu mirno odvzame predmet ali se ga mirno odnese stran od potencialno nevarne dejavnosti, predmeta. V zgodnejši starosti, ko še ne razume veliko stvari, je otroka najbolj enostavno Read the rest of this entry »

Kako imeti dobre odnose z ljudmi vseh tipov osebnosti?

Kako je, ko se sredi življenja zaveš, da kljub vseživljenjskemu učenju, trudu, branju psihoanalitičnih, psiholoških ter terapevtskih knjig, obiskovanju neštetih seminarjev o odnosih, še vedno nimaš harmoničnih odnosov s svojimi bližnjimi. Oziroma se ti v življenju pri vstopanju in vzdrževanju odnosov kar naprej dogajajo enaki problemi?
Te nikdar nihče ne posluša in nikakor ne moreš pridobiti somišljenikov? Ali pa imaš v odnosih kar naprej konflikte in nikakor ne moreš uveljaviti svojega? Lahko si celo misliš, da te edino tvoj partner razume, nakar ugotoviš, da tudi njemu ni všeč način, kako stvari poveš, ti se pa tako trudiš in trudiš, a nič ne pomaga. Vedno ena in ista pesem.

Lahko se torej še naprej smiliš sebi in govoriš kako je ves svet proti tebi, kako te nihče ne razume,… ali pa prebereš ta članek do konca. Bistvo je namreč v tem, da lahko v grobem ljudi razdelimo v 4 različne skupine glede na tip osebnosti. In način na katerega komunicira eden, je lahko za drugega žaljiv, prepočasen, ali preprosto neustrezen, za nekoga drugega pa običajen, zato rečemo, da smo z nekom na isti valovni dolžini, z drugim pa se sploh ne moremo nič zmenit, kot bi govoril špansko. V prijateljstvu zna bit že ok, se pač bolj družiš s podobnimi tipi ljudi, kot si sam, a v partnerstvu je najpogosteje, da se ravno nasprotna tipa osebnosti privlačita in poročita… Read the rest of this entry »

Se poročiti ali ne?

1. Ne poroči se zgolj samo, da boš imela pravljico za en dan, ker potem se lahko mora nikoli ne konča.

2. Ne poroči se samo zato, ker si že tako dolgo s fantom in ne najdeš dovolj razlogov in moči, da bi z njim prekinila.

3. Ne poroči se samo zato, ker si v nekoga zaljubljena- v življenju lahko ljubiš veliko ljudi, a pravo vprašanje je s kom lahko živiš in hočeš živeti. Lahko nekoga močno ljubiš, a ti predstava o življenju z njim do smrti in imeti družino z njim ne ustreza. Če se pojavijo močni dvomi in veš, da ko bosta imela družino, ne boš imela skoraj nič pomoči od njega- se ne poroči.

4. Ne poroči se samo zato, ker si z njim že dolgo časa in te je vprašal, pa se bojiš zanj, da bi ob zavrnitvi zbolel, grozil s samomorom ali kaj podobnega. Vsak je odgovoren zase, za svoje odločitve in dejanja. Poleg tega poroka iz usmiljenja gotovo nima ravno srečnega konca.

5. Ne poroči se samo zato, ker nočeš ostati sama, a v sebi še nisi prepričana ali si želiš preživeti življenje z njim ali ne. Sploh pa se ne poročaj, če še nisi zares prebolela bivšega in ga s poroko hočeš le narediti ljubosumnega!

6. Ne poroči se samo zato, da greš čimprej od doma ali imaš hitro otroke. V takih primerih se zelo hitro zgodi, da se močno zaljubiš in potem (lahko šele prepozno) ugotoviš, da je tvoj partner čisto podoben tvojemu očetu in se ti lahko slaba zgodba od doma ponovi. Če hočeš imeti otroke samo zato, da boš imela en cilj (ker ne veš kaj bi počela v življenju)- počakaj in najprej ugotovi! Otroci ne morejo rešiti zakona, prej ga poslabšajo, saj je vzgoja otrok zelo naporna za oba starša in se veliko večkrat dogaja utrujenost, slaba volja, ki lahko v pirmeru nerazrešenih stvari vodi v hujše prepire!

(opomba: Članek je zaradi bolj tekočega branja (da ne pišem vedno imel/a, ipd.) pisan za ženske, a velja seveda tudi za moške!) Preden pogledamo prave razloge za poroko, še kratka vaja: Če razmišljaš o poroki in je obdobje nore zaljubljenosti za teboj (upam- ker prej še ne poznaš človeka v pravi luči za to odločitev!) in si že padla na realna tla- katere vse slabe lastnosti ima partner in si ga z vsemi napakami vred sprejela- potem zapri oči. Predstavljaj si … Read the rest of this entry »

Kaj bi si povedala, ko sem bila najstnica?

Svet skozi oči najstnika je čisto drugačen, kot skozi oči odraslega človeka. Včasih odrasli to pozabimo in zato mlade še težje razumemo. Odrasli smo ponavadi že sprejeli nekatere svoje lastnosti in se ne obrmenjujemo več toliko z mnenji drugih, kot v puberteti (no, nekateri seveda se še vedno), vendar nekatere stvari ostajajo lahko dolgo nespremenjene.

Sebi najstnici bi povedala:

1. Vsi te ne gledajo in te ne ocenjujejo, ko greš po hodniku ali po cesti. Večino ljudi niti ne zanima ali so ti te kavbojke kot ulite ali imaš en madež na majčki. Videz ni tako pomemben, kot misliš, ljudje bolj gledajo ali si sproščen, nasmejan, poln energije, ko se pogovarjajo s teboj. Pomembno je, da se ukvarjaš s stvarmi in aktivnostmi, ki te veselijo in ne s tistimi, zaradi katerih boš v očeh drugih izgledal dobro.

2. Svet ni tako črn, kot se zdi takrat. Svet se najstnikom velikokrat lahko zdi krut, črn, a se spremeni ko odrasteš. Takrat izbereš barve svojega sveta in čeprav samemu sebi nisi všeč, se boš nehal toliko obremenjevati sam s seboj in se boš sprejel/a. Moja mama mi je rekla: “Saj boš videla, ko boš 25 se ne boš več obremenjevala toliko s svojim izgledom in se boš preprostno sprejela.” In res se v nekaterih stvareh sprejmeš, v nekaterih pa se želiš spremeniti.

3. Mladostništvo je čas hudih hormonskih nihanj in tudi to bo minilo. Vendar pa se lahko krog prepiranja s starši nadaljuje celo življenje, če nekaj ne narediš glede tega. Kaj lahko ti narediš? Read the rest of this entry »

Kritika v odnosu

Partnerji eden drugega kritizirajo, sploh kadar jih nekaj na drugemu ogroža, oziroma bolje povedano, mislijo, da njih partner s svojim početjem globoko ogroža, včasih celo v njihovem bistvu.

Na primer partnerko najbolj moti, ker on pušča pokrov od wc-školjke odprt, ker se ne brije redno, ker nikdar za seboj ne pospravi drobtin, ker vedno pozablja stvari, ker nikdar ne vpraša za smer, ko se izgubi, njega najbolj na njej moti, ker mu vedno teži, ker vedno pospravlja za njim in on nikdar ne najde stvari, tam kjer jih je pustil, ker mu vedno poje pol sladice, namesto da bi si naročila svojo, ker jo mora kar naprej čakat, ker si grize nohte, ker ker ker…

Ponavadi se za kritiko in napadom na drugega (dragega) skriva veliko več, kot le to, da nas nekaj moti, ker smo drugače navajeni ali si želimo imeti stvari urejene po svoje. Lahko je v ozadju slaba volja zaradi kakšnega čisto drugega dogodka. Prepir je lahko samo pokrov jezi na partnerja, zaradi razloga o katerem se sploh ne želimo pogovarjati. Morda smo že prevečkrat naleteli na gluha ušesa, ko smo partnerju povedali glede česa smo resnično nezadovoljni in se jezimo na malenkosti zaradi tega, ker smo obupali. Morda se bojimo partnerju zaupati pravi razlog, ker bi potem vedel eno stvar več o nas, s katero bi nas lahko ob najbolj občutljivem momentu prizadel. Read the rest of this entry »

Hladen odnos v partnerstvu

Se sprašujete zakaj je v vašem partnerstvu, zakonu postalo vse tako hladno? Spolnost šepa, ni več iskrice, vajin odnos je hladen? Če ste ravno prišli oz obdobja zaljubljenosti, je to normalno. Čez čas se hormoni umirijo, pridemo v obdobje zrele ljubezni, kjer je manj strasti, je bolj mirno. Vendar je problem, če se s tem ne želite pomiriti. Če si za vsako ceno želite nazaj to strast, to vznemirjenje. Lahko je vzrok v naši naravnanosti, da vedno v življenju iščemo vznemirjenost, vznesenost, smo družba čustvenih džankijev, v nasprotju z našimi starši, starimi starši, ki so si želeli le umirjeno življenje. A to je le en del resnice. Zakaj se v naše odnose prikrade hladnost in tam celo ostane? Poglejmo naravo sodobnega moškega in ženske:

Read the rest of this entry »

Čez 30 in samski?

Zakaj se naši generaciji dogaja, da je zelo veliko moških in žensk- čez 30 in samskih? Nimamo svojih družin in/ali živimo še celo pri starših?

Poslušam nekatere, ki govorijo: doba izobraževanja se podaljšuje, kasneje pridemo do služb, stabilnosti, zmožnosti, da poskrbimo za svojo družino. Dobro, gotovo je nekaj tudi na tem, a zakaj je vedno več ljudi pri teh letih še samskih? Niso niti v stabilni, dolgotrajni zvezi. Ženske bi rekle: Moški so tako neresni, nihče ne ve kaj hoče, radi bi bili svobodni. Žalostno je, da bi tudi veliko moških isto rekli za ženske, ki naj bi imele materinski čut.

Pomembno je, da se zavedamo nekaterih vzrokov, ki na našo generacijo tako močno vplivajo, da imamo otroke celo 10 let in več kasneje, kot naši starši: